Pravica do lastnine je ena od temeljnih človekovih pravic in je deležna pravnega varstva na najvišji ravni. Nepremičnine so vpete v določen prostor, kjer se interesi njihovih lastnikov srečujejo z zasebnimi interesi drugih oseb in  z javnim interesom. Zato mora pravni red uživanje in uporabo lastninske pravice na nepremičninah urediti tako, da išče ravnovesje med temi interesi. Vsaka takšna ureditev mora nujno posegati po omejitvah, vendar te ne smejo biti večje, kot je nujno potrebno.

-V splošnem delu so razloženi temeljni pojmi, kot so lastninska pravica, nepremičnina in nepremičninske evidence.
-Predstavljene so  vrste in pravna narava omejitev lastninske pravice na nepremičninah ter splošna ureditev javnopravnih omejitev, kot so razlastitev, služnost v javno korist, zakonita predkupna pravica, omejitve razpolaganja v korist tujcev in pravni režim javnega dobrega.
-Obravnavane so zasebnopravne omejitve lastninske pravice po volji lastnika (prepoved razpolaganja, odkupna in predkupna pravica) in omejitve lastninske pravice za dosega mirnega sosedstva.

-V posebnem delu so obravnavani posebni pravni režimi nepremičnin, kot jih določa več kot 20 (večinoma javnopravnih) področnih zakonov  (na primer  ZKZ, ZG, ZVO-1, ZV-1, ZON, ZUreP-1, ZGO-1, EZ, ZEKom).